Do tega, da lahko sedaj ponosno ponujamo druženje z alpakami, smo potrebovali dobri dve leti. Vas zanima kako se je vse to začelo z eno samo živalco? Zelo dolgo sem si že želela alpake, saj sem se vanje zaljubila že prvič ko sem jih videla. Kasneje sem imela priložnost z njimi tudi delati in kar hitro sem vedela, da me bodo spremljale na moji poti. Ker pa kot študentka nisem imela kupe denarja, in bodimo iskreni, ponudba alpak v Sloveniji ni velika, sem se odločila da začnem nekoliko drugače. Ker so mini koze ene izmed najbol kjut živali, sem se odločila, da začnem tu. Kot naročeno sem videla oglas na Facebooku, da nekdo prodaja mini kozlička in že čez par ur smo bili z macolo v roki ter postavljali mrežo. Naslednji dan smo s starši kar z osebnim avtomobilom odšli po mojega prvega kozlička Pikija. Lahko si predstavljate, da je bila vožnja kozlička v prtljažniku kar zanimiva.
Že drugi dan pa se je Pikiju pridružila še kozlička z zelo izvirnim imenon – Pika. Kličem jo kar moj »cartl«, saj se nas je takoj navadila in se pustila božati in je res pravi mali cartl. (Cartl pri nas na Koroškem pomeni priljubljena, srčkana… ubistvo ne najdem prave besede, ki bi opisala besedo scartlana.)
Smo pa kar hitro ugotovili, da rek «če se želiš naučiti kletvic, si kupi kozo« drži. Vsak dan sta nam ušla izven ograje. Ko nas je klical kak sosed po telefonu smo točno vedeli koliko je ura in smo jih že skupaj lovili po Pamečah, ampak to so bile sladke skrbi.
Super